Saldo sektorja država je v prvih treh četrtletjih leta 2019 izkazoval presežek v višini 0,7 % BDP in se tako nahaja v okviru napovedi iz oktobrskega Osnutka proračunskega načrta, ki je za celotno leto 2019 predvidel presežek na ravni 0,8 % BDP. Doseganje nominalnega presežka je bilo predvsem posledica nadaljnjega izboljšanja razmer na trgu dela, zlasti okrepljene rasti plač, in razmeroma visoke gospodarske rasti ter še naprej v pomembni meri tudi zniževanja izdatkov za obresti, kar se odraža v medletno nižjem primarnem presežku. V primeru uresničitve navedenih javnofinančnih ciljev se bo presežek strukturnega primarnega salda tudi v letu 2019 znižal, kar bi nakazovalo na nadaljevanje ciklično ekspanzivne fiskalne politike. Ta v še vedno ugodnih makroekonomskih razmerah ni ustrezna in zmanjšuje manevrski prostor za ukrepanje v primeru, da bi ob realizaciji negativnih tveganj prišlo do občutnejše upočasnitve gospodarske rasti od napovedi, na katerih temeljijo proračunski dokumenti. Ob tem je bila lani rast prihodkov v veliki meri ciklično pogojena, povečanje izdatkov pa je bilo pretežno strukturne narave.
Nominalni dolg sektorja država je konec tretjega četrtletja 2019 ostal na podobni ravni kot v enakem četrtletju predhodnega leta (okoli 32,4 mrd EUR), njegov delež v BDP pa se je v tem obdobju znižal za 3,3 o. t. na 68,1 % BDP. Upočasnjeno nižanje deleža dolga glede na leto prej je posledica nižje gospodarske rasti in s tem tudi manj ugodnega razmerja med implicitno obrestno mero in gospodarsko rastjo. Zahtevana donosnost na slovenske dolgoročne referenčne državne obveznice se je sicer sredi lanskega leta še znižala in ob koncu leta znašala okoli 0 %.
Gospodarska rast se je skladno z napovedmi upočasnila in je bila v povprečju treh četrtletij (2,7 %) nižja kot v letu 2018 (4,1 %). Glavni razlog za upočasnitev rasti je negotovost v mednarodnem okolju in s tem povezana nižja rast tujega povpraševanja, kar se odraža predvsem v odlašanju z investicijami v opremo in stroje ter negativnem prispevku zalog, ki sta največ prispevala k nižji rasti BDP glede na leto 2018. Glavni dejavnik gospodarske rasti je ostala zasebna potrošnja, a se je v drugi polovici lanskega leta poslabšalo razpoloženje potrošnikov, kar predstavlja tveganje za ohranjanje razmeroma visoke gospodarske rasti. Ob tem so se nadalje krepili stroškovni in cenovni pritiski. Okrepljena rast plač predstavlja v razmerah nadaljnje nizke rasti produktivnosti tveganje za ohranjanje izvozne konkurenčnosti. Rast domačega povpraševanja je vodila v višjo osnovno inflacijo, ki se je konec leta nahajala na okoli 2 % in bila tako najvišja v zadnjem desetletju.
Fiskalni svet ocenjuje, da je bilo obdobje visoke gospodarske rasti v zadnjih dveh letih v premajhni meri izkoriščeno za celovito naslovitev dolgoročnih izzivov vzdržnosti javnih financ. Povečevanje makroekonomskih tveganj zahteva večjo previdnost pri pripravi nadaljnjih ukrepov, predvsem pa bi pri njihovem uvajanju morali upoštevati njihove dolgoročne javnofinančne učinke, kar se ni zgodilo ob sprejemanju nekaterih zakonodajnih rešitev ob koncu lanskega leta.